Obveščamo vas, da bo
v petek, 20. 8. 2010 ob 19.30 v Postojni (Atrij IRK SAZU) v okviru vsakoletnega kulturnega festivala “Zmaj ‘ma mlade”
LITERARNI VEČER MKDSP z gostom FERIJEM LAINŠČKOM.
Najprej se bodo predstavili člani MKDSP z branjem svojih del, nakar bo sledil še kratek pogovor z znanim in priljubljenim pisateljem.
Vljudno vabljeni!
In se sprašujem:
kaj naj storim?
Kako naj se zapolnim
kako naj se raz-svetlim ?
Na kakšen način naj
vržem svoja kopita na to
bodikavo, majavo pot?
Na katero drevo naj se
oprem, pod katerim naj
se spočijem, na katero
naj se obesim ?
Na koncu vselej ugotoviš
da si sam
in da boš sam tudi ostal
ko se prejočeš skozi leta
in se sprijazniš z vsem
takrat lahko postaneš vse
in nič, v katerem se najdeš
S.
Kako ljubim poletje! In vročino!
Res.
Marsikdo si verjetno misli, da nisem normalna, pa kaj potem. Kadar je zunaj recimo 35 stopinj, vsi komaj živijo in vlečejo jezike po tleh, jaz pa takrat komaj zaživim. No, seveda v senci, tako mahnjena pa tudi jaz nisem:).
Ali pa jutranje vstajanje. Zadnji Nikin post je na to temo. Moram reči, da sem vesela, da sem našla vsaj še eno sorodno dušo - namreč v tem smislu, da vstaja zgodaj, tako kot jaz. Kako dobro jo razumem, ko opisuje čar juter in zgodnjega vstajanja…! Naj bo poletje ali zima, zbujam se med 5. in 6. uro in takrat tudi vstanem. Zdaj, v tem mojem najljubšem in tovrstnim aktivnostim najbolj naklonjenem letnem času, zjutraj tudi kolesarim. Nekje od pol 7h do 8h. Ne vem, koliko kilometrov naredim, ker jih ne štejem, ker mi to ni pomembno, važno je, da neskončno uživam, ko zgodaj zjutraj “furam” po gozdnih poteh, gledam naravo, diham in živim. In ko pridem nazaj, sem vedno nova. Kot da se vsako jutro na novo rodim. Ljubim jutra, ljubim poletje in ljubim naravo. Zame ni večernega in nočnega “žuranja”, kot je v navadi pri večini mojih vrstnikov; zame je najboljši “žur” to, da vstanem zgodaj, grem v naravo in se veselim življenja.
Čudno? Kar naj bo. A kdor tega ni poskusil, ne ve, kaj zamuja.
In zato, Nika, me ful veseli, da sem tukaj našla še eno tako, ki “ni tiste vrste, ki spi do kosila”:).
Drugače pa… uživajte to prekrasno poletje, dokler lahko, vse prekmalu bo namreč spet dež in mraz in se nam bo tožilo po svetlih, toplih, radostnih poletnih dneh… vsaj meni se bo:(.
S.
Obveščamo vas, da bo v torek, 29. 6. 2010 ob 19h na sedežu DSP (Tomšičeva 12)
LITERARNI VEČER,
na katerem bosta svoje poezije prebirala KOBROWSKY in GREGOR ROZMAN.
Vljudno vabljeni!
Društvo bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva »Ljiljan« razpisuje natečaj za mlade ustvarjalce na literarnem področju!
Za: mlade do 30 let s stalnim ali začasnim prebivališčem v Sloveniji, ki pišejo v bosanskem ali slovenskem jeziku
Kdaj: od 1. junija do 31. avgusta
Svetleči numizmatiki
zbirajo poslednje moči.
Hej hoj, brigade!
Miši so zacvilile.
O, enakomerno drdranje
vlaka po železniških tirih.
O, žametni glas pozorne
napovedovalke.
O, naslednja postaja.
Vse bolj me boli rit.
S.
Gost zrak na prehodu noči v jutro se redči in ptice začenjajo jutranje pomenke. Teh nekaj minut se mi je vedno zdelo najlepših, ampak tudi malo otožnih. Prazne ceste, spuščene naoknice, parkirani avtomobili; javna razsvetljava počasi ugaša, psi še spijo, vztrajne žurerje so ravnokar požrle rjuhe; popolnoma sam si na balkonu in čakaš - kakšen dan se bo razvil.
Z vsako minuto postaja bolj živahno, svetleje in lažje. Odkramežljam se, raztegnem hrbet in otresem mraz. Ko slišim prvo prho pri sosedih, se mi zdi, da imam že ure budnosti za seboj. Prižgem cigaret in se nagnem čez ograjo, ravno ko mačka prečka dvorišče in mi nakloni značilen pokroviteljski pogled.
Počasi se začenja, z intenzivnostjo dneva se približujejo naloge, ki jih prinaša dan. Nisem vrste, ki spi do kosila; čeprav se sliši krasno, je samo za včasih; mi vstajamo zgodaj - prebujajoča jutra in bosonogi sprehodi po mrzlih terasah so globok vdih pred akcijo.
Rada imam delovne ljudi. Ne delovne na način mater, ki se izgubljajo v željah in zahtevah družine in službe, vedno bolj ovenele in zagrenjene, zadnje čase tudi vedno bolj histerične. Najljubši so mi takšni, ki naredijo vse, kar se od njih zahteva, pričakuje in upa, ampak nenehno dajejo vtis, da jim ni nič odveč (in jim v resnici ni) ali da pravzaprav sploh ničesar ne delajo. Opravijo pa še več, z vsakim obratom in sprehodom čez sobo postorijo še to ali ono, čeprav jim ni treba - samo zato, ker pač lahko. Ljudje v gibanju so polni nalezljive ustvarjalne energije; to so pravzaprav tisti, ki jim rečemo sposobni.
Težko je vstat, ko še nekatere ptice spijo. Posebej, če si študiral pozno v noč in šel utrujen spat. Ampak tistih nekaj minut, otožnih in čistih, se splača. Čeprav sredi dopoldneva kdaj pa kdaj od nikoder zadiši po sveži posteljnini in me zamika, da bi samo za minutko zaprla oči - kupi knjig in skript tako ali tako ne bodo nikamor odšli.
Nika
ne čisto sama, družbo ji poleg vrabcev dela:
Adele - Hometown Glory
Naslednja pesem, ki jo objavljam, je bila na literarnem natečaju Rdeča nit Filozofske fakultete izbrana za objavo v zborniku, ki bo izšel enkrat jeseni. Upam, da bo tudi vam všeč :).
KUBA
Blisk in hrsk prepečenca
je zvok mojih možganov
ko mislim majice v ritmu salse
ko mislim Camino ki si ga prehodil
klik miške občasno
ko se spomnim tiste jelke
in smrek s poganjki kot mozolji
od kdaj sem taka kot mobitel
ne vem
zato pričakujem da crkne
da bo naredilo crk
in potem bomo v mraku
nekaj časa
potem se bomo našli kot
morske zvezde v globokomorju
razen če ne
v vsakem primeru bom spet
kot čriček v lasati pokrajini
ne bom nihalo v rokah
krvnega sorodstva iz brezna
zato mislim pot brez prtljage
in vse dneve brez maskare
in pudra in samozavesti
se bom morala naučiti
biti taka kot rojstvo
biti nič več kot prevleka iz kože
in mastnih mišjih las
bom manj lačna
grizljajočih panterjev
zakletih v abrakadabra tišini
boš pomagal
boste pomagali najti
ole ole
S.
Predvčerajšnjim sem dobila pohvale na račun svoje poezije, češ da je to skoraj tako, kot da bi človek bral Kosovela, samo malo bolj sodobno. Glede na to, da je Kosovel zame eden najboljših, če ne celo najboljši slovenski pesnik, sem bila seveda zelo počaščena, čeprav sem obenem vedela, da je to mnenje močno pretirano. Pa sem bila vseeno malce zadovoljna sama s sabo, ne da ne :).
Včasih pa se mi zapiše tudi kaj takega, kar ne spominja ravno na Kosovela. Spodaj je na primer ena taka pesem. Ta je bolj v stilu tistega komada: “… where have all the cowboys gone …” (ne vem, kdo je izvajalec, vem pa, da je pevka) Ja, včasih se sprašujem tudi take stvari. Ali je sploh še kje kakšen pravi moški. Ali pa imam samo jaz tako srečo, da pač ne naletim nanj. To bi bila lahko zanimiva tema za kakšno debato:). Naj poudarim, da s spodnjo pesmijo ne nameravam prav nobenega predstavnika nasprotnega spola kakorkoli žaliti. Gre samo za kratek opis mojih osebnih opažanj stanja v sodobni družbi, ki (po mojem mnenju) ne zna več proizvesti pravih moških. Nikakor nisem rekla, da prave ženske pa proizvaja - pravzaprav menim, da tudi tega ne zna. Samo mene kot žensko pač bolj moti pomanjkanje pravih moških kot pa pravih žensk, vsaj zaenkrat :).
PROTEST
Naj mi kdo pove, lepo prosim
kam so šli vsi moški?
Saj veste, tista bitja
s širokimi rameni
(ki te lahko popolnoma
zakrijejo)
tista posebna bitja
trda in neizprosna
a obenem mehka in nežna …
Čudno
so mar res vsi na Marsu
neskončno pogrešani, neustrašni
žrebci?
Tisti rahlo neobriti
divji in umirjeni
bojeviti in ljubeči
z gorečimi, iskrečimi
se očmi, ki znajo
ubijati, ki znajo
(po)ljubiti, ki znajo
-
sleči …
O, kje si, Jang
kje ste, neutrudni lovci
iščem in iščem
a ne najdem niti
enega, niti ene
svetle lučke v tem
mraku sodobnosti
polnem namaziljenih,
pobarvanih, depiliranih
plagiatov, ki so žal le
blede sence animusa v
moji notranjosti
…
Morda pa je vse to samo
tam, v moji notranjosti
in nikjer drugje?
(razen na Marsu)
Torej mi zaženite raketo
da se vkrcam in
odletim
S.
OTVORITEV MOJEGA BLOGA S PESMICO
IZ OČI V OČI
Na robu lubenice stojim
v bombažno tišino padam
svilnata smrt vame strmi
z druge strani prepada
Toliko za začetek. Glavno šele pride. 
S.