Gost zrak na prehodu noči v jutro se redči in ptice začenjajo jutranje pomenke. Teh nekaj minut se mi je vedno zdelo najlepših, ampak tudi malo otožnih. Prazne ceste, spuščene naoknice, parkirani avtomobili; javna razsvetljava počasi ugaša, psi še spijo, vztrajne žurerje so ravnokar požrle rjuhe; popolnoma sam si na balkonu in čakaš - kakšen dan se bo razvil.

Z vsako minuto postaja bolj živahno, svetleje in lažje. Odkramežljam se, raztegnem hrbet in otresem mraz. Ko slišim prvo prho pri sosedih, se mi zdi, da imam že ure budnosti za seboj. Prižgem cigaret in se nagnem čez ograjo, ravno ko mačka prečka dvorišče in mi nakloni značilen pokroviteljski pogled.

Počasi se začenja, z intenzivnostjo dneva se približujejo naloge, ki jih prinaša dan. Nisem vrste, ki spi do kosila; čeprav se sliši krasno, je samo za včasih; mi vstajamo zgodaj - prebujajoča jutra in bosonogi sprehodi po mrzlih terasah so globok vdih pred akcijo.

Rada imam delovne ljudi. Ne delovne na način mater, ki se izgubljajo v željah in zahtevah družine in službe, vedno bolj ovenele in zagrenjene, zadnje čase tudi vedno bolj histerične. Najljubši so mi takšni, ki naredijo vse, kar se od njih zahteva, pričakuje in upa, ampak nenehno dajejo vtis, da jim ni nič odveč (in jim v resnici ni) ali da pravzaprav sploh ničesar ne delajo. Opravijo pa še več, z vsakim obratom in sprehodom čez sobo postorijo še to ali ono, čeprav jim ni treba - samo zato, ker pač lahko. Ljudje v gibanju so polni nalezljive ustvarjalne energije; to so pravzaprav tisti, ki jim rečemo sposobni.

Težko je vstat, ko še nekatere ptice spijo. Posebej, če si študiral pozno v noč in šel utrujen spat. Ampak tistih nekaj minut, otožnih in čistih, se splača. Čeprav sredi dopoldneva kdaj pa kdaj od nikoder zadiši po sveži posteljnini in me zamika, da bi samo za minutko zaprla oči - kupi knjig in skript tako ali tako ne bodo nikamor odšli.

Nika

ne čisto sama, družbo ji poleg vrabcev dela:
Adele - Hometown Glory