Kako ljubim poletje! In vročino!

Res.

Marsikdo si verjetno misli, da nisem normalna, pa kaj potem. Kadar je zunaj recimo 35 stopinj, vsi komaj živijo in vlečejo jezike po tleh, jaz pa takrat komaj zaživim. No, seveda v senci, tako mahnjena pa tudi jaz nisem:).

Ali pa jutranje vstajanje. Zadnji Nikin post je na to temo. Moram reči, da sem vesela, da sem našla vsaj še eno sorodno dušo - namreč v tem smislu, da vstaja zgodaj, tako kot jaz. Kako dobro jo razumem, ko opisuje čar juter in zgodnjega vstajanja…! Naj bo poletje ali zima, zbujam se med 5. in 6. uro in takrat tudi vstanem. Zdaj, v tem mojem najljubšem in tovrstnim aktivnostim najbolj naklonjenem letnem času, zjutraj tudi kolesarim. Nekje od pol 7h do 8h. Ne vem, koliko kilometrov naredim, ker jih ne štejem, ker mi to ni pomembno, važno je, da neskončno uživam, ko zgodaj zjutraj “furam” po gozdnih poteh, gledam naravo, diham in živim. In ko pridem nazaj, sem vedno nova. Kot da se vsako jutro na novo rodim. Ljubim jutra, ljubim poletje in ljubim naravo. Zame ni večernega in nočnega “žuranja”, kot je v navadi pri večini mojih vrstnikov; zame je najboljši “žur” to, da vstanem zgodaj, grem v naravo in se veselim življenja.

Čudno? Kar naj bo. A kdor tega ni poskusil, ne ve, kaj zamuja.

In zato, Nika, me ful veseli, da sem tukaj našla še eno tako, ki “ni tiste vrste, ki spi do kosila”:).

Drugače pa… uživajte to prekrasno poletje, dokler lahko, vse prekmalu bo namreč spet dež in mraz in se nam bo tožilo po svetlih, toplih, radostnih poletnih dneh… vsaj meni se bo:(.

 

S.